Z internetom sem se spoznal leta 1995. Prvi brskalnik? Netscape :) S tisto hecno ikono “ladijskega volana”, hihi.

V šoli smo se povezovali preko Arnesa, doma pa že preko SiOlovega dial-upa. Z 12 kbit modemom si bil glavna faca na vasi, ko pa smo nadgradili na 56 kbit/s in doživljali prenose s 6 ali celo 7 kilobajti na sekundo, je bila že cela veselica. Spomnim se atijevega navdušenega pogleda, ko sem odkril njegov outlook in se odločil, da bom trem prijateljem (ki so že imeli svoj e-mail naslov) poslal pošto s priponko. To je bil nek .doc file v velikosti dobrih 300 k, ker pa nisem poznal opcije CC, sem spesnil tri “različne” maile in se za več kot pol ure obesil na telefonske impulze. Še zdaj ne vem, kako to, da mi ni že takrat prepovedal računalnika za 10+ let =)

Glavni problem, s katerim smo bili soočeni v prvih letih brskanja po internetu, je bil precej preprost: kaj sploh gledati? Pri tem so nam pomagali spletni imeniki. Najbolj znan imenik v Sloveniji je gotovo bila Mat’ kurja, spomnim pa se tudi portala Slowwwenia. Kdor je hotel kaj pomeniti, je moral imeti stran vpisano v matkurji (hecno/žalostno dejstvo je, da nekateri to željo izražajo tudi še v letu 2010). Ti imeniki niso imeli nekih zapletenih logaritmov, ampak so razvrščali precej preprosto: nove vnose po datumu, znotraj kategorij pa po abecedi. Ob poplavi novih domen so bile predvsem popularne take, ki so se začele s črko A ali ali celo s številko (se spomnite aaunique?). Še en fun fact: več kot polovica je bila takih, ki je poleg matkurje poznala le še Sirotico =) No, kasneje pa še “šola je nora”, ki jo nek Prlek laufa še zdaj. Tudi stran našega astronomskega krožka je bila precej popularna ravno zaradi črke a spredaj. In vse te šolske strani so imele tako ljubko glavno domeno: kraticasole.lj.edus.si. Super za zapomniti, kajne?

Prve strani smo sicer gradili na yahoojevem spletnem servisu Geocities (ki je lani dokončno crknil), nekateri pa tudi na Lycosu in podobnih. Koncept je bil preprost in je rezultiral v tisočih generičnih domačih strani. Kdor je hotel biti kul, je kodo pisal sam, tisti “naprednejši” pa so uporabljali FrontPage, ki je efektivno poskrbel za desetletno neupoštevanje css standardov.

Kaj je pe nujna komponenta internetnega udejstvovanja? E-maili, seveda. Pri nas je bilo stanje nekako takšno: kdor se je v šoli prijavil, je imel guest.arnes.si, ostali pa kaj zastonjskega, recimo že propadli email.si ali pa nekoliko boljši volja.net, ki ga je zdaj posvojil Mirko. Konec devetdesetih smo doživeli razmah Hotmaila, ki je imel kar 1 MB velik Inbox. To se je microsoftovcem očitno zdelo tako kul, da so še en lep čas zadržali to kvoto. Pet let nazaj je bila situacija nekako takšna: nekateri smo že imeli GMail (beta, heh) z 1 GB inboxom, hotmail pa je bil takrat še vedno na 2 MB (v Ameriki sicer s 25, z malim hackom pa se ga je dalo povečati na 250 MB – zaradi tega hotmail še danes misli, da sem doma na Floridi). Dandanašnji je gmail nekje na 7 GB, hotmail pa na 5, če se ne motim. Moji Poljaki so že dolgo na 10 :)

Hotmail je preživel predvsem (zgolj?) zaradi messengerja, sumim pa, da podobno životari tudi yahoo (dobro, oni imajo še flickr, ne?). Ampak na prelomu tisočletja je bila situacija malce drugačna… Po nadgradnji dial-upa v ISDN je SiOL začel ponujati ADSL pakete (v ličnih namestitvenih kompletkih z IE4), pri nas doma pa smo opravili prehod na kabelski internet. 256 kbit/s, presneto! Takrat še z omejitvijo mesečnega prenosa (ki je ni nihče upošteval). Kar naenkrat čas ni bil več omejen z impulzi, kar je botrovalo razmahu ene najzabavnejših storitev: irca! link.si, arnes.si, pa triera in celo siol ircnet serverji, še pomnite? Ah, the good old days na kanalu #kamnik (in brave new world na #sfs), takeoverji, ddosi, mass deopi in scripte. Hihi. Ne bi preveč o tem, da me ne zanese :) Na irc me je pravzaprav napeljala šolska knjižničarka Erna, ki je trdila, da je to “must have” in da se tam lahko vse zmeniš. In kako prav je imela. Takrat se je začelo: po 10 ur dan za pentiumom 200.

Nato je prišlo obdobje forumov, ki so nasledili manj pregledne bulletin boarde (BBS). Viseli smo na Jokerju, dokler nas ni na kriva pota filesharinga zapeljal scorpy. Spoznali smo zabavni svet P2P, ki si zasluži svojo zgodbo, zato o tem morda kaj več drugič. Na hitro pa: Napster, audiogalaxy, Kazaa, eDonkey, DC++, FTP (T-rexov public ftp, kdo se ga spomni?) in last but not least – torrent trackerji. V šali lahko omenim le največja dva slovenska tistega časa: Suprnova in SloFS. Povsem različni zgodbi, a podoben konec. Spomini ostajajo.

To je moj trip down the memory lane. Kako pa se vi spominjate svojih začetkov na spletu? In kateri so tisti mejniki (in storitve), ki so zaznamovale preteklo dekado?

Nisem zavil proti Alpam, ampak proti Ljubljani. Na faks. Počasi se spet navajam na predavanja in letos sem že našel dve zanimivi. Eno pričakovano (navsezadnje gre le za astronomijo), drugo precej nepričakovano. Izgleda, da je profesor precej odprte glave. Bomo videli.

Termometer je kazal prvi minus letos. Minus ena. Ni se zdelo mrzlo, bilo je predvsem sveže. In bilo je zelo fajn. Oglasil sem se še pri Teji, ki ureja še zadnje stvari pred tistim veselim dnem. In že zdaj vidim, kako super bo. Že cel mesec se veselim.

Vam je kdo že rekel, da vaš “aparat dela dobre fotke”? Meni se je že velikokrat zgodilo, da mi nekdo zatrjuje, da moj veliki aparat gotovo dela dobre fotke. Zadnjič sem slišal eno primerjavo na mestu. Da je to tako, kot če bi rekli, da velika nova kitara dela dobro glasbo. Pa vsi vemo, da temu ni tako; da rabiš nekoga, ki ve, kako jo prijeti in iz nje zvabiti melodijo. Podobno je s fotoaparatom. Oprema za nekaj tisoč evrov še ni zagotovilo za dobre fotografije. Kako res je to, lahko hitro vidimo, če le malo pogledamo oglase v raznih foto sekcijah, ko kopica ljudi prodaja celotne sisteme. Na napakah drugih se učimo?

In other news: sodelujem pri spletni strani Dom in Stil, kamor me je povabila Petra.

Dom in stil je spletna stran, ki mi zadnje čase pride precej prav. Mojca me namreč vabi v Ljubljano in vse kaže, da bo treba prestaviti še kak kos pohištva, kaj pa tudi dodati. In tule dobivava zanimive ideje. Moje sodelovanje pa se ne konča le pri prebiranju, ampak včasih tudi kaj poslikam. Zadnjič sem imel krasno priliko, da so mi dovolili fotografirati v novem kamniškem hotelu Malograjski dvor. Letos so končali s prenovo in po dolgih letih spet odprli vrata obiskovalcem. Pravijo sicer, da je še vedno work in progress, ampak zares se splača iti pogledat!

Za pokušino en album, ki prikazuje jesensko okrasitev v prostoru za goste. A ni dbest? Za radovedne pa še malo sprehoda po hotelu.

Glavna prednost strani Dom in stil pa je v albumih uporabnikov, ki pokažejo, kako imajo urejeno doma. Tam pa res lahko dobiš kup luštnih idej za notranjo razporeditev ali zgolj okrasitev. Fino se mi zdi, da nekateri dajejo poudarek tudi na različno okrasitev glede na letni čas. Tako je vedno kaj novega za videti. Petra me je prosila, naj vas malo spodbudim, da doma stisnete kako fotko in jo objavite. Prepričan sem, da ima vsako kak zanimiv kot, prostor, vhod ali vrt, ki ga z veseljem pokaže tudi drugim. Here’s your chance! In lepo lepo prosim, objavite še link do albuma tule v komentarjih, ker sem tudi jaz radoveden.

Mimogrede: ima kdo idejo, kako spraviti taveliko posteljo, 4 omare, dve mizi in naju z Mojco na dvajset kvadratnih metrov? =) A je še kdo pomislil na pograd ali imam le jaz take prebliske? :)

Toliko zaenkrat. Preveč ne smem, sicer noben ne bere, hihi.

Album, ki sem ga čakal dve leti in še dlje, je končno na voljo za poslušanje… Čez par dni se ga bo dalo tudi kupiti in zna se zgoditi, da bom po doooolgem času spet kupil cd! Pesmi po polovici prvega poslušanja so prekrasne! Aaa, so excited.

Sicer pa je bilo zadnjih nekaj dni pestrih. Po spletu okoliščin sem imel objavljeno fotko v Delu, Večeru, Dnevniku, rtvslo, 24ur in morda še kje… Druga, meni ljubša zadeva, pa je bila prva nagrada na mednarodnem foto natečaju “Dan in noč”. Vesel.

Zdaj pa najprej poslušat Imogen!

Občasno se udeležim tudi katere od mnogoštevilnih prireditev, ponavadi predvsem zato, ker si kdo zaželi fotografij; potem pa delam uslugo. Tam stojim in čakam, da se kaj zgodi, čakam, da bo tisti govornik, ki je ponavadi pomemben predvsem sebi, povedal kakšno umno reč, da bodo ljudje zaploskali in da lahko gremo domov. Tako stojimo, se spogledujemo in se pogovarjamo.

Kar se mi zdi zanimivo, pa je naslednje: ko kdo zagleda v tvojih rokah aparat, ki je morda za odtenek večji od povprečnega, a priori predpostavijo, da si fotograf. Da se spoznaš in da moraš biti res dober, če imaš tak aparat! Hmm, pa je res tako? Zelo spodoben dslr (sicer rabljen) na našem preprodajalskem trgu trenutno stane okrog 200 do 300 evrov. To je že tak, s katerim postaneš fotograf. In tak, ki potem pogovore pelje le v eno smer.

Torej: sedim in se pogovarjam. Ne pogovarjam se o običajnih stvareh, ampak so vprašanja, ki mi jih zastavljajo, le iz foto baze, recimo “koliko pa to stane” in “ali si že veliko slik naredil” ali pa “a že dolgo slikaš” in “kaj naj pa jaz naredim, da bodo moje slike boljše” ter celo “če bi imel jaz tak aparat, bi tudi delal take fotke, kajne”.

Srsly? Se znamo fotografi pogovarjati le o fotografiji? Ne, drugače bom rekel: se znamo tisti s fotoaparati (ki nekoliko odstopajo od povprečne plastične srebrnine) pogovarjati le o tem? Mislim, da tu ni vse tako črno-belo (pun intended). Šel bom celo tako daleč in nas poskusil kategorizirati.

1. Novopečeni dslr uporabniki in noobi-veterani
To so tisti ljudje, ki so ravnokar nabavili novo opremo, običajno nek entry level body s kit objektivom (better yet, ki so jim ga kupili starši) in s tem avtomatsko postali nadkul in prvi med sošolci (we’ve all been there, right?). Takrat se ti zdi, da zdaj bo pa vse lepše in lažje, da se je odprl nov svet in da bodo fotke na kartici nastajale kar same. Ko takega čoveka vprašajo, z veseljem pove, da je bilo to zelo drago (sploh zato, ker v preveliki začetniški vnemi marsikdaj preplačajo stvari in potem čez 3 mesece pišejo oglase na bolhi), ampak da je zelo hitro in nasploh fajn. Ne vedo sicer, kaj je to crop faktor, nekateri imajo celo težave z odsotnostjo zuma, predvsem pa jih veseli prepovedano območje, green mode. Druga stopnja so noobi-veterani, ki še bolj z veseljem prakticirajo uporabo zelenega območja in po enem letu še vedno ne vedo, kaj pomeni A(v) na koleščku. V tem času so kupili tudi že dodatni objektiv, običajno tisti pogrešani zum, ki jim je na široko odprl vrata v svet stresenih fotografij.

2. Resnejši uporabniki, ki imajo že en dober objektiv (in ga znajo uporabljati)
Otroško dslr fazo smo prerasli in nekako se je razjasnilo, kateri objektiv zares potrebujemo. To je tudi čas, ko se cena nad 500 evrov za dodaten objektiv ne zdi več pretirana, ampak ugodna. Ker že vemo, kaj hočemo. Sicer so taki uporabniki še vedno shutter happy (kar pomeni, da naškljocajo 1000 fotk v upanju, da bo 5 dobrih), ampak že vedo, kdaj uporabiti Av, kdaj M in kdaj ugasniti aparat. Ko njih nekdo vpraša vprašanje o fotografiji, imajo že dovolj znanja o zaslonkah, senzorjih in časih, da jim to zadošča v pogovorih z ostalimi fotografi, nevednemu zvedavem sosedu za mizo pa težko razložijo, zakaj so njegove slike drugačne. Vedo, da je bil čas predolg, iso prenizek in zaslonka preveč zaprta, a kaj, ko to sosedu ne pomeni prav nič. Imajo torej težavo s prenašanjem znanja in dobro funkcionirajo le v krogu tistih posvečenih ljudi, ki razumejo crop faktor. Obstaja tudi podvrsta, vmesna stopnja, namreč tisti, ki še vedno ne vedo, kaj potrebujejo in menijo, da dražji objektiv samodejno naredi boljšega fotografa.

3. Pro
Pro fotografi niso tisti, ki imajo profesionano (=najdražjo) opremo, ampak tisti, ki imajo pro odnos. Sprožijo le takrat, ko se udejani kompozicija, ki so si jo že pred nekaj trenutki zamislili v glavi. Število objektivov so zreducirali na dva ali tri, ker vedo, kaj rabijo in kako rabijo. Pogovor z njimi je prijeten in poučen, saj se znajo prilagoditi znanju sogovornika. Med kolegi so tiho, ko govorijo o tem, kdo ima največjega ali kateri je boljši, včasih pa pogovor presekajo z izjavo, ki da misliti vsem. No, vsem, ki poslušajo. Nadležnih sosedov za mizo se znebijo s prikupno izjavo “ah, saj je vseeno, kakšno opremo imam, pedvsem so pomembne slike” in napeljejo pogovor na kak zanimiv dogodek iz življenja. Stran od fotografije. Fotoaparat so spoznali do obisti in z njim delujejo v simbiozi. Zmožnosti in tehnične omejitve opreme izkoristijo sebi v prid, napake leče uporabijo kot umetniški efekt.

V končni fazi so vsi predvsem ljudje, ki so na določeni stopnji ukvarjanja s fotografijo. Ampak ljudje. In ti ljudje se znajo pogovarjati o marsičem, celo radi se pogovarjajo o marsičem (drugem). Že morda res, da sprva lep velik body prispeva predvsem h kul faktorju, ampak slej ko prej to postane le orodje. Tisto, kar potem ločuje dobro fotografe od slabih, ni oprema, ampak on sam. Ni le talent, ampak on sam. Svetovljanski človek, ki ga zanima še kaj več kot le tisto med okularjem in UV filtrom. Nekateri so tja že prispeli. Nekateri upamo, da nekoč bomo. Nekaterim to pač ni dano. A nič zato, še vedno se znamo pogovarjati o marsičem. Naj aparat ne bo hendikep v socialnem življenju.

Kako daleč pa si ti v svojem fotografskem razvoju?

 
Zgoraj: Klemen, ki se zabava na eni od tovrstnih prireditev

Leta 2001 je bil predstavljen Canon 1D, profesionalni DSLR, namenjen za športno fotografijo, najboljši digitalni aparat tistega časa. Stal je 8500 € oziroma okoli 16 tisoč takratnih nemških mark. Imel je 4 megapiksle velik senzor. Fotografije, narejene z njim, so se pojavljale v vseh svetovnih časopisih, seveda tudi na naslovnicah.

Tomaž si je lastil aparat Canon 10D, ki je bil predstavljen leta 2003. Imel je 6 megapikslov, stal pa je dobrih 2000 evrov. Z njim je naredil fotografijo, ki je bila objavljena tudi na velikem obcestnem jumbo plakatu.

Dušan, član našega foto kluba, slika z Ivanom, Olympusom E-1, ki ima 5 megapikslov. Uporablja 2 GB kartico, kamor lahko spravi ogromno kvalitetnih posnetkov; prostora ima vedno dovolj. Njegova fotografija kolesarja je bila na zadnji razstavi Oko Kamnika razstavljena na prednji šipi avtobusa, približno 1 meter velika.

Trenutno trend v razvoju digitalnih fotoaparatov stremi k čim večjemu številu megapikslov. To opravičujejo z “več detajli”, nihče pa ne pomisli na difrakcijo. Ali pa na še bolj osnoven problem – shranjevanje slik. Si predstavljate, kako hitro zapolni kartico Sony A900 s 24 megapiksli in 5 posnetki na sekundo? Ali pa Nikon D3x s prav tako 24 megapiksli in Canon 5D mk2 z enaindvajsetimi. Malce se nasloniš na sprožilec in že je naša 2 GB kartica polna. Zadnji dober aparat z razumnim številom pikslov je Nikon D700 (12 mpix), ostalo pa je (glede na trenutne razmere!) le še pretiravanje.

Kakšne pa so trenutne razmere? Imamo fotoaparate v mobilnikih z 10 megapiksli in podobne bistre domislice. Razvoj je omogočil, da na male senzorje natlačijo ogromno točk, optika (objektivi) pa ostaja enaka. Tisti dobri stari objektivi (kakšen 50 f/1.4) so stari že dvajset let! Narejeni so bili za senzorje z nekajkrat manjšim številom točk. Zato bo treba nekaj spremeniti. Najlažja rešitev bi bila, da se megapixel race nekoliko ustavi, da se divjanje umiri. Dobro, dokazali ste, da zmorete, zdaj pa dokažite še, da veste, kje je meja. Zelo redki so tisti fotografi, ki dejansko potrebujejo toliko detajlov; za veliko večino namreč dvomim, da bodo kdaj delali dva ali tri metre velike printe svojih fotografij. Vsi ostali pa bomo veliko lažje živeli in delali z nekimi normalnimi senzorji, povprečno velikimi spominskimi karticami in manj kot 5 terabajti diska.

V naslednjem letu ali dveh bomo videli, kam se bo usmeril sedanji trend. Ali k vedno večjim karticam, diskom in senzorjem, kjer bo nujno potrebno sočasno prenoviti tudi objektive, ali pa k racionalizaciji števila megapikslov, vračanju k osnovam.

Zato pri nakupu novega fotoaparata ne glejte le na to, koliko megapikslov ima (za veliko večina je 6-8 povsem dovolj), ampak kakšna je kvaliteta slika, kako dober je optični (in ne digitalni!) zoom, kako se odreže v slabših svetlobnih pogojih in kakšen dinamični razpon ima. Predvsem pa se je dobro držati zlatega načela in nov fotoaparat izbrati glede na razmerje vrednost/cena.

Koliko megapikslov pa je za vas dovolj?

Starejša gospa, ki je bila z njim, je počakala tam, mlajši se je mudilo naprej, jaz pa sem se javil, da bom odšel po taksi. Vsak, ki je že bil na glavni postaji v Ljubljani, ve, da tam kar mrgoli taksistov. Jaz sem govoril s petimi. Razložil sem jim, da se je na Miklošičevi poškodoval starejši gospod, da z njim čaka še ena gospa in da potrebujeta prevoz do doma.

Zunaj je bilo okrog –7 °C in nihče ju ni hotel iti iskat. Kot rečeno nisem prosil le enega, ampak kar pet taksistov, pa nobeden ni pokazal interesa, da bi ju šel iskat in odpeljal do doma. Nekdo je celo pokroviteljsko pripomnil, da pijancev ne bo vozil. Pa sta bila le običajen starejši par, ki gre zvečer domov.

Ne vem, koliko časa sta še čakala na mrazu, upam pa, da bodo imeli dobri ljudje več usmiljenja do teh petih taksistov, če bo kateri izmed njih kdaj potreboval pomoč.

Medtem pa imamo na kamniškem povsem svojo štorijo… Kandidata, ki je pri Desusu, a se oglašuje pod enakim geslom kot SDS, kandidata, ki občasno deluje kot lokalna verzija Damjana Murka, ter kandidatko, ki bi morala na plakatih pustiti predsednika stranke. No, navsezadnje pa tudi obratno situacijo pri neki drugi stranki. Zmeda, nered, kuhinja, špas, komedija. Kdo bo koga?

A mene zanima drugo – kdo koga ne bi? =)