| Naroči se na RSS
V prvem delu sem objavil črno-bele fotografije novoletne Prage, ki smo jo obiskali člani foto kluba, v drugem pra pridejo barvne. Poslikano na DIA film Fuji Sensia, ki ga je prispevala Ana.
Film je bil starejšega datuma, v Pragi pa je bil mraz, zato sta se mi kar dva filma strgala pri previjanju. Enega sem kasneje malce preveč osvetlil (hehe), drugega pa nam je uspelo rešiti (Maja, še enkrat hvala). Tole pa je nastalo… Kakšna všeč?
Letošnje božično darilo, ki sva ga dobila z Mojco, je bil panoramski fotoaparat Horizont. Ruska zadeva starejšega datuma, ki pa še vedno izvrstno služi. Z nama je odšel na novoletni izlet v Prago.
Hvala Dušanu za čb film, hvala Simonu za skeniranje. Poslikano na Kodak T-Max 400.
Včasih je lepo obujati spomine na začetke interneta v Sloveniji. Ne povsem tiste prave, ampak take, kot sem jih doživljal jaz in gotovo še kdo.
Z internetom sem se spoznal leta 1995. Prvi brskalnik? Netscape :) S tisto hecno ikono “ladijskega volana”, hihi.
V šoli smo se povezovali preko Arnesa, doma pa že preko SiOlovega dial-upa. Z 12 kbit modemom si bil glavna faca na vasi, ko pa smo nadgradili na 56 kbit/s in doživljali prenose s 6 ali celo 7 kilobajti na sekundo, je bila že cela veselica. Spomnim se atijevega navdušenega pogleda, ko sem odkril njegov outlook in se odločil, da bom trem prijateljem (ki so že imeli svoj e-mail naslov) poslal pošto s priponko. To je bil nek .doc file v velikosti dobrih 300 k, ker pa nisem poznal opcije CC, sem spesnil tri “različne” maile in se za več kot pol ure obesil na telefonske impulze. Še zdaj ne vem, kako to, da mi ni že takrat prepovedal računalnika za 10+ let =)
Glavni problem, s katerim smo bili soočeni v prvih letih brskanja po internetu, je bil precej preprost: kaj sploh gledati? Pri tem so nam pomagali spletni imeniki. Najbolj znan imenik v Sloveniji je gotovo bila Mat’ kurja, spomnim pa se tudi portala Slowwwenia. Kdor je hotel kaj pomeniti, je moral imeti stran vpisano v matkurji (hecno/žalostno dejstvo je, da nekateri to željo izražajo tudi še v letu 2010). Ti imeniki niso imeli nekih zapletenih logaritmov, ampak so razvrščali precej preprosto: nove vnose po datumu, znotraj kategorij pa po abecedi. Ob poplavi novih domen so bile predvsem popularne take, ki so se začele s črko A ali ali celo s številko (se spomnite aaunique?). Še en fun fact: več kot polovica je bila takih, ki je poleg matkurje poznala le še Sirotico =) No, kasneje pa še “šola je nora”, ki jo nek Prlek laufa še zdaj. Tudi stran našega astronomskega krožka je bila precej popularna ravno zaradi črke a spredaj. In vse te šolske strani so imele tako ljubko glavno domeno: kraticasole.lj.edus.si. Super za zapomniti, kajne?
Prve strani smo sicer gradili na yahoojevem spletnem servisu Geocities (ki je lani dokončno crknil), nekateri pa tudi na Lycosu in podobnih. Koncept je bil preprost in je rezultiral v tisočih generičnih domačih strani. Kdor je hotel biti kul, je kodo pisal sam, tisti “naprednejši” pa so uporabljali FrontPage, ki je efektivno poskrbel za desetletno neupoštevanje css standardov.
Kaj je pe nujna komponenta internetnega udejstvovanja? E-maili, seveda. Pri nas je bilo stanje nekako takšno: kdor se je v šoli prijavil, je imel guest.arnes.si, ostali pa kaj zastonjskega, recimo že propadli email.si ali pa nekoliko boljši volja.net, ki ga je zdaj posvojil Mirko. Konec devetdesetih smo doživeli razmah Hotmaila, ki je imel kar 1 MB velik Inbox. To se je microsoftovcem očitno zdelo tako kul, da so še en lep čas zadržali to kvoto. Pet let nazaj je bila situacija nekako takšna: nekateri smo že imeli GMail (beta, heh) z 1 GB inboxom, hotmail pa je bil takrat še vedno na 2 MB (v Ameriki sicer s 25, z malim hackom pa se ga je dalo povečati na 250 MB – zaradi tega hotmail še danes misli, da sem doma na Floridi). Dandanašnji je gmail nekje na 7 GB, hotmail pa na 5, če se ne motim. Moji Poljaki so že dolgo na 10 :)
Hotmail je preživel predvsem (zgolj?) zaradi messengerja, sumim pa, da podobno životari tudi yahoo (dobro, oni imajo še flickr, ne?). Ampak na prelomu tisočletja je bila situacija malce drugačna… Po nadgradnji dial-upa v ISDN je SiOL začel ponujati ADSL pakete (v ličnih namestitvenih kompletkih z IE4), pri nas doma pa smo opravili prehod na kabelski internet. 256 kbit/s, presneto! Takrat še z omejitvijo mesečnega prenosa (ki je ni nihče upošteval). Kar naenkrat čas ni bil več omejen z impulzi, kar je botrovalo razmahu ene najzabavnejših storitev: irca! link.si, arnes.si, pa triera in celo siol ircnet serverji, še pomnite? Ah, the good old days na kanalu #kamnik (in brave new world na #sfs), takeoverji, ddosi, mass deopi in scripte. Hihi. Ne bi preveč o tem, da me ne zanese :) Na irc me je pravzaprav napeljala šolska knjižničarka Erna, ki je trdila, da je to “must have” in da se tam lahko vse zmeniš. In kako prav je imela. Takrat se je začelo: po 10 ur dan za pentiumom 200.
Nato je prišlo obdobje forumov, ki so nasledili manj pregledne bulletin boarde (BBS). Viseli smo na Jokerju, dokler nas ni na kriva pota filesharinga zapeljal scorpy. Spoznali smo zabavni svet P2P, ki si zasluži svojo zgodbo, zato o tem morda kaj več drugič. Na hitro pa: Napster, audiogalaxy, Kazaa, eDonkey, DC++, FTP (T-rexov public ftp, kdo se ga spomni?) in last but not least – torrent trackerji. V šali lahko omenim le največja dva slovenska tistega časa: Suprnova in SloFS. Povsem različni zgodbi, a podoben konec. Spomini ostajajo.
To je moj trip down the memory lane. Kako pa se vi spominjate svojih začetkov na spletu? In kateri so tisti mejniki (in storitve), ki so zaznamovale preteklo dekado?
Že četrto leto zapored smo se člani FK Kamnik odpravili na mednarodni novoletni izlet; tokrat v zasedbi Mojca, Maja, Simon, Aleš, Dušan in jaz, od lani pa pogrešamo Jaka. Špara za smučanje =)
Vsem skupaj in vsakemu posebej želim srečno novo leto, ker pa je vsak vnos boljši s fotko, dodajam še nekaj praških utrinkov. Aja, na Češkem smo, ja. In tudi pri nas danes dežuje.
In še sopotniki, hrana, mostovi, copate, sence ter kapljice.
V drugem delu vam predstavljam galerije. Ne toliko fotografij, bolj vzdušje.
Nekatere bo morda bolj zanimal background: novembra je potekal slovaški mesec fotografije, kjer so v cirka 30 galerijah predstavili 40+ avtorjev. Nekateri člani foto kluba smo odšli na izlet in se vrnili polni novih vtisov, idej in zanimivih izkušenj. In polni likvidnih suvenirjev, ki bodo prišli prav v času Miklavža. Baje nas čez kakih 14 dni čaka tudi predstavitev “v živo” v Kamniku… Ampak po pravici: to ni čisto to – v živo je precej bolj fino. Coming from me, ki ravno ne maram hodit po galerijah, you may say =)
Uradno se imenujejo ocvrte miške. Najbrž. Ampak pri nas so to vedno bile pohane miške.
S staro mamo sva se lotila kuhanja. Jaz sem si zaželel flancatov, a je trdila, da se miške lažje pripravi in da so boljše. Dobro, potem pa bova delala miške! Moja mama je že malce v letih (ni več mlada, bi rekla ona) in na vozičku, zato je od tega, ko je nazadnje kuhala, minilo že okrog 2 leti. Pravzaprav zelo poredko zaide v kuhinjo in me je zanimalo, ali se bo spomnila, kje ima potrebne zadeve.
Pred kuhanjem sem odtipkal na internet, da bi poiskal recept. Ob poplavi različnih (a hkrati podobnih) sem se odločil za tistega, ki se je najbolj ujemal z vsebino domačega hladilnika (in omare). Takole nekako je pisalo:
300-400 g moke (ne vem, jaz dam pač po občutku)
2 jajci (kurji)
1 navaden jogurt
2 žlici sladkorja
rum (dovolj in še malo)
sol (tri ščepce)
kvas ali 1 pecilni prašek
limonina lupina (sploh ne nujna)
Limone nisem našel, s kvasom se mi tudi ni dalo igrati (in čakati tiste tričetrt ure, da vzhaja), zato sem noter stresel en cel pecilni prašek. 2 žlici cukra sva spremenila v 3, ker pa je mama vztrajala, da mora notri biti mleko, sva potem še dvakrat dodajala moko (pa čeprav sva dala zraven samo en deci mleka). Vse sestavine sem ji nastavil po njeni kuhinji, da je potem sama povedala, kje naj bi bile (jo je kar malo presenetilo, da ima v hladilniku dve sveži jajci) in sva iskala.
Jaz sem stresal skupaj in dolival rum, mama pa je mešala. Ustreznost mase sem ugotavljal na preverjen način – s prstom. In je bilo fino. No, potem sva v ponev plivknila še nekaj olja, počakala, da se je segrelo, nato pa sem s taveliko žlico noter dajal maso. Ha. Prva serija je bila bolj posončena (za tiste, ki jih je strah), naslednji dve pa sta že bili malce bolj zlatorumenorjave barve. Za naslednjič moram paziti, da bom naredil malce bolj gosto maso (v bistvu bi bilo bržkone z jogurtom povsem dovolj in ne bi bilo treba mleka), ker potem lahko malce bolj kontrolirano doziraš maso v olje in delaš zabavnejše oblike. Prav tako se splača zadeve lotit z malce manjšo žlico (in posledično narediti 3x več mišk).
Imel sem namen, da bi jih pofotkal, ampak jih je zmanjkalo… Ekspresno. Nimam pojma, kdo jih je pojedel, ker jaz sem le 3 dobil. Samo ni jih bilo več.
Toliko torej o miškah. Ki so bile bolj undersized podgane. Ampak dobre. A ima kdo predlog, kaj kuhati naslednjič? In kako komplicirano je narediti krhke flancate? To mam jaz rad :)
Mojčini bratranci. Vsi trije zelo fotogenični, vsak na svoj način. Vsakemu sem privoščil tudi malce drugačno postprodukcijo. Like?
Ura? 8 zjutraj. Usedel sem se v avto in se z mrzlimi prsti močneje oprijel volana. Zrak je bil suh, čist – oster. Ni bilo meglic, videlo se je daleč in hribi so se zdeli najbližje letos. Sonce je že stalo nad Vovarjem, drevesa na sosedovem travniku so metala dolge sence in jih lovila za repe. Vedno tako uspešna…
Nisem zavil proti Alpam, ampak proti Ljubljani. Na faks. Počasi se spet navajam na predavanja in letos sem že našel dve zanimivi. Eno pričakovano (navsezadnje gre le za astronomijo), drugo precej nepričakovano. Izgleda, da je profesor precej odprte glave. Bomo videli.
Termometer je kazal prvi minus letos. Minus ena. Ni se zdelo mrzlo, bilo je predvsem sveže. In bilo je zelo fajn. Oglasil sem se še pri Teji, ki ureja še zadnje stvari pred tistim veselim dnem. In že zdaj vidim, kako super bo. Že cel mesec se veselim.
Vam je kdo že rekel, da vaš “aparat dela dobre fotke”? Meni se je že velikokrat zgodilo, da mi nekdo zatrjuje, da moj veliki aparat gotovo dela dobre fotke. Zadnjič sem slišal eno primerjavo na mestu. Da je to tako, kot če bi rekli, da velika nova kitara dela dobro glasbo. Pa vsi vemo, da temu ni tako; da rabiš nekoga, ki ve, kako jo prijeti in iz nje zvabiti melodijo. Podobno je s fotoaparatom. Oprema za nekaj tisoč evrov še ni zagotovilo za dobre fotografije. Kako res je to, lahko hitro vidimo, če le malo pogledamo oglase v raznih foto sekcijah, ko kopica ljudi prodaja celotne sisteme. Na napakah drugih se učimo?
In other news: sodelujem pri spletni strani Dom in Stil, kamor me je povabila Petra.
Dom in stil je spletna stran, ki mi zadnje čase pride precej prav. Mojca me namreč vabi v Ljubljano in vse kaže, da bo treba prestaviti še kak kos pohištva, kaj pa tudi dodati. In tule dobivava zanimive ideje. Moje sodelovanje pa se ne konča le pri prebiranju, ampak včasih tudi kaj poslikam. Zadnjič sem imel krasno priliko, da so mi dovolili fotografirati v novem kamniškem hotelu Malograjski dvor. Letos so končali s prenovo in po dolgih letih spet odprli vrata obiskovalcem. Pravijo sicer, da je še vedno work in progress, ampak zares se splača iti pogledat!
Za pokušino en album, ki prikazuje jesensko okrasitev v prostoru za goste. A ni dbest? Za radovedne pa še malo sprehoda po hotelu.
Glavna prednost strani Dom in stil pa je v albumih uporabnikov, ki pokažejo, kako imajo urejeno doma. Tam pa res lahko dobiš kup luštnih idej za notranjo razporeditev ali zgolj okrasitev. Fino se mi zdi, da nekateri dajejo poudarek tudi na različno okrasitev glede na letni čas. Tako je vedno kaj novega za videti. Petra me je prosila, naj vas malo spodbudim, da doma stisnete kako fotko in jo objavite. Prepričan sem, da ima vsako kak zanimiv kot, prostor, vhod ali vrt, ki ga z veseljem pokaže tudi drugim. Here’s your chance! In lepo lepo prosim, objavite še link do albuma tule v komentarjih, ker sem tudi jaz radoveden.
Mimogrede: ima kdo idejo, kako spraviti taveliko posteljo, 4 omare, dve mizi in naju z Mojco na dvajset kvadratnih metrov? =) A je še kdo pomislil na pograd ali imam le jaz take prebliske? :)
Toliko zaenkrat. Preveč ne smem, sicer noben ne bere, hihi.
Je končno zunaj!
Ellipse!
Album, ki sem ga čakal dve leti in še dlje, je končno na voljo za poslušanje… Čez par dni se ga bo dalo tudi kupiti in zna se zgoditi, da bom po doooolgem času spet kupil cd! Pesmi po polovici prvega poslušanja so prekrasne! Aaa, so excited.
Sicer pa je bilo zadnjih nekaj dni pestrih. Po spletu okoliščin sem imel objavljeno fotko v Delu, Večeru, Dnevniku, rtvslo, 24ur in morda še kje… Druga, meni ljubša zadeva, pa je bila prva nagrada na mednarodnem foto natečaju “Dan in noč”. Vesel.
Zdaj pa najprej poslušat Imogen!
