| Naroči se na RSS

So fotografi neumni?

19. June 2009 | 18 Comments | Poslano v Foto, Razmišljanja, Vse

Včasih takole bolj samotno posedam za mizo na kakšni ohceti, kjer se vsi gostje zabavajo. Jaz že po naravi nisem nek hud party animal, ko pa skorajda nikogar ne poznam, me je še težje spraviti v akcijo. In tako sedim in čakam na naslednji dogodek, na naslednjo priložnost, da spet ujamem kakšen trenutek, naredim kvaliteten posnetek. Vmes kaj pojemo, kaj zapojemo in se pogovarjamo.

Občasno se udeležim tudi katere od mnogoštevilnih prireditev, ponavadi predvsem zato, ker si kdo zaželi fotografij; potem pa delam uslugo. Tam stojim in čakam, da se kaj zgodi, čakam, da bo tisti govornik, ki je ponavadi pomemben predvsem sebi, povedal kakšno umno reč, da bodo ljudje zaploskali in da lahko gremo domov. Tako stojimo, se spogledujemo in se pogovarjamo.

 

Kar se mi zdi zanimivo, pa je naslednje: ko kdo zagleda v tvojih rokah aparat, ki je morda za odtenek večji od povprečnega, a priori predpostavijo, da si fotograf. Da se spoznaš in da moraš biti res dober, če imaš tak aparat! Hmm, pa je res tako? Zelo spodoben dslr (sicer rabljen) na našem preprodajalskem trgu trenutno stane okrog 200 do 300 evrov. To je že tak, s katerim postaneš fotograf. In tak, ki potem pogovore pelje le v eno smer.

Torej: sedim in se pogovarjam. Ne pogovarjam se o običajnih stvareh, ampak so vprašanja, ki mi jih zastavljajo, le iz foto baze, recimo “koliko pa to stane” in “ali si že veliko slik naredil” ali pa “a že dolgo slikaš” in “kaj naj pa jaz naredim, da bodo moje slike boljše” ter celo “če bi imel jaz tak aparat, bi tudi delal take fotke, kajne”.

 

Srsly? Se znamo fotografi pogovarjati le o fotografiji? Ne, drugače bom rekel: se znamo tisti s fotoaparati (ki nekoliko odstopajo od povprečne plastične srebrnine) pogovarjati le o tem? Mislim, da tu ni vse tako črno-belo (pun intended). Šel bom celo tako daleč in nas poskusil kategorizirati.

1. Novopečeni dslr uporabniki in noobi-veterani
To so tisti ljudje, ki so ravnokar nabavili novo opremo, običajno nek entry level body s kit objektivom (better yet, ki so jim ga kupili starši) in s tem avtomatsko postali nadkul in prvi med sošolci (we’ve all been there, right?). Takrat se ti zdi, da zdaj bo pa vse lepše in lažje, da se je odprl nov svet in da bodo fotke na kartici nastajale kar same. Ko takega čoveka vprašajo, z veseljem pove, da je bilo to zelo drago (sploh zato, ker v preveliki začetniški vnemi marsikdaj preplačajo stvari in potem čez 3 mesece pišejo oglase na bolhi), ampak da je zelo hitro in nasploh fajn. Ne vedo sicer, kaj je to crop faktor, nekateri imajo celo težave z odsotnostjo zuma, predvsem pa jih veseli prepovedano območje, green mode. Druga stopnja so noobi-veterani, ki še bolj z veseljem prakticirajo uporabo zelenega območja in po enem letu še vedno ne vedo, kaj pomeni A(v) na koleščku. V tem času so kupili tudi že dodatni objektiv, običajno tisti pogrešani zum, ki jim je na široko odprl vrata v svet stresenih fotografij.

2. Resnejši uporabniki, ki imajo že en dober objektiv (in ga znajo uporabljati)
Otroško dslr fazo smo prerasli in nekako se je razjasnilo, kateri objektiv zares potrebujemo. To je tudi čas, ko se cena nad 500 evrov za dodaten objektiv ne zdi več pretirana, ampak ugodna. Ker že vemo, kaj hočemo. Sicer so taki uporabniki še vedno shutter happy (kar pomeni, da naškljocajo 1000 fotk v upanju, da bo 5 dobrih), ampak že vedo, kdaj uporabiti Av, kdaj M in kdaj ugasniti aparat. Ko njih nekdo vpraša vprašanje o fotografiji, imajo že dovolj znanja o zaslonkah, senzorjih in časih, da jim to zadošča v pogovorih z ostalimi fotografi, nevednemu zvedavem sosedu za mizo pa težko razložijo, zakaj so njegove slike drugačne. Vedo, da je bil čas predolg, iso prenizek in zaslonka preveč zaprta, a kaj, ko to sosedu ne pomeni prav nič. Imajo torej težavo s prenašanjem znanja in dobro funkcionirajo le v krogu tistih posvečenih ljudi, ki razumejo crop faktor. Obstaja tudi podvrsta, vmesna stopnja, namreč tisti, ki še vedno ne vedo, kaj potrebujejo in menijo, da dražji objektiv samodejno naredi boljšega fotografa.

3. Pro
Pro fotografi niso tisti, ki imajo profesionano (=najdražjo) opremo, ampak tisti, ki imajo pro odnos. Sprožijo le takrat, ko se udejani kompozicija, ki so si jo že pred nekaj trenutki zamislili v glavi. Število objektivov so zreducirali na dva ali tri, ker vedo, kaj rabijo in kako rabijo. Pogovor z njimi je prijeten in poučen, saj se znajo prilagoditi znanju sogovornika. Med kolegi so tiho, ko govorijo o tem, kdo ima največjega ali kateri je boljši, včasih pa pogovor presekajo z izjavo, ki da misliti vsem. No, vsem, ki poslušajo. Nadležnih sosedov za mizo se znebijo s prikupno izjavo “ah, saj je vseeno, kakšno opremo imam, pedvsem so pomembne slike” in napeljejo pogovor na kak zanimiv dogodek iz življenja. Stran od fotografije. Fotoaparat so spoznali do obisti in z njim delujejo v simbiozi. Zmožnosti in tehnične omejitve opreme izkoristijo sebi v prid, napake leče uporabijo kot umetniški efekt.

 

V končni fazi so vsi predvsem ljudje, ki so na določeni stopnji ukvarjanja s fotografijo. Ampak ljudje. In ti ljudje se znajo pogovarjati o marsičem, celo radi se pogovarjajo o marsičem (drugem). Že morda res, da sprva lep velik body prispeva predvsem h kul faktorju, ampak slej ko prej to postane le orodje. Tisto, kar potem ločuje dobro fotografe od slabih, ni oprema, ampak on sam. Ni le talent, ampak on sam. Svetovljanski človek, ki ga zanima še kaj več kot le tisto med okularjem in UV filtrom. Nekateri so tja že prispeli. Nekateri upamo, da nekoč bomo. Nekaterim to pač ni dano. A nič zato, še vedno se znamo pogovarjati o marsičem. Naj aparat ne bo hendikep v socialnem življenju.

Kako daleč pa si ti v svojem fotografskem razvoju?

 

 
Zgoraj: Klemen, ki se zabava na eni od tovrstnih prireditev

Drugi del izbora za razstavo

11. June 2009 | 16 Comments | Poslano v Foto, Vse

Omenil sem že, da prihodnji teden z Mojco pripravljava razstavo v Križu v Italiji. Nastopala bova kot člana Foto kluba Kamnik, ki je za to priložnost posodil 10 okvirjev za fotografije. Ker pa imava midva 35 fotk, jih bo treba nekaj izločiti, zato tu nastopite vi :)

Tokrat jih objavljam še 10 in igrica poteka takole: vsak pove, katera (morda celo katere?) se morajo nujno uvrstiti v izbor za razstavo, pove pa tudi, katerih ne bi dali zraven. In potem bomo malo prešteli glasove, malo odšteli glasove in skupaj naredili takšen izbor, da bo razstava lepa in gledljiva in da bo morda komu celo všeč. Zdaj pa kar na delo!

 kriz07

Križ (Santa Croce)

2. June 2009 | 18 Comments | Poslano v Foto, Vse

Križ je majhen kraj v tržaškem zalivu, nekaj kilometrov naprej od mejo na Fernetičih. Če ste kdaj šli pogledat grad Miramare, ste bili že zelo blizu.

16. junija se začne Kriški teden, kulturno-umetniško-zabavna prireditev, v sklopu katere bodo priredili tudi fotografsko razstavo. Tako so naju z Mojco povabili, da prideva na obisk in ujameva nekaj krajevnih utrinkov. Križ je krasna vasica z ozkimi uličicami, prijaznimi ljudmi in presenetljivo nepopraskanimi avtomobili. Tudi najin gostitelj Daniel (in Teja) je bil ZELO prijazen in ustrežljiv. Razkazal nama je okolico, naju usmeril k zanimivim točkam, za povrh vsega pa skrbel še za izvrstno hrano. Kaj si lahko želiš boljšega?

Naredila sva veliko fotografij, mnogo od teh res lepih (kar sicer ni težko, saj je Križ zares fotogeničen:), sedaj pa jih morava pripraviti za razstavo, ki bo čez 14 dni v ribiški hiši (bodoči lokalni etnološki muzej, recimo). Nekaj od teh fotk bi vam rad pokazal že prej (preden gredo v tisk), saj me zanima vaše mnenje. Bom vesel, če si kdo vzame čas in pokomentira; lahko tudi v stilu “prva je čudna, druga je pa fajn!”, hehe. Hvala.

P.S. Daniel mi je sporočil, da se je Sveti Križ pred nekaj leti preimenoval v Križ, zatorej popravljam naslov prispevka.