brumec.org

SAZAS hoče še več denarja

Pisal sem že o tem, na kakšne zanimive načine hočejo nekateri priti do denarja, nov prispevek k temu bistroumnemu početju pa je dodal SAZAS, ki je objavil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del. Gre za dokument, s katerim se določi avtorsko nadomestilo (honorar). Po domače: če javno predvajaš skladbo nekega samooklicanega umetnika, moraš za to plačati določeno vsoto Sazasu. Razumljivo.
Manj razumljivo pa se mi zdi to, da bodo morale avtorsko nadomestilo plačevati tudi cerkve. w00t?
Vaški župnik bo moral za vsako mašo, pri kateri bo prihajalo do vokalnega ali instrumentalnega udejstvovanja (torej petja in igranja), Sazasu nameniti 18,26 € (4335 SIT). Glede na to, da se poje pri praktično vsaki maši, vsota kaj kmalu postane precej visoka. Če ima župnik po eno mašo na dan med tednom, pa recimo eno v soboto in dve v nedeljo (in to je pravzaprav minimalna postavka), to pomeni 417 maš na leto, potem pa dodamo še praznike, poroke, krste, pogrebe, pa še par je teh reči. In povsod se poje, veselo prepeva stare lepe krščanske pesmi. Poudarjam: stare, celo ljudske pesmi, kjer avtor ni znan (ali pa mrtev že tako dolgo, da mu avtorska nadomestila prav nič ne koristijo). In Sazas zdaj hoče procente, hoče keš. Recimo, da smo prej našteli malo manj kot 500 maš na leto, kar je realna številka za našo župnijo (verjetno jih je več). To pomeni, da moramo na leto plačati več kot 2 milijona tolarjev. Huh? Ker radi pojemo, se razume. Tisto, kar v nedeljo naberem v pušco, bo šlo sedaj za honorarje Janu Plestenjaku in kompaniji. Do zadnjega centa, pa verjetno še ne bo dovolj. Res super.
Pa ostali predlogi, ki kandidirajo za nagrado "inteligentni dosežek leta"? Recimo to, da bo morala frizerka, ki med striženjem zavrti kako ploščo Avsenikov, da škarje bolje tečejo, za to plačati 63 jurjev na leto. Lastniki cyber cafejev bodo morali Sazasu nameniti šest jurjev in pol po mašini. Zakaj, hm? Ker bodo obiskovalci tam brali maile in klepetali preko messengerja? Naj mi nekdo razloži, prosim!
Pa še ena se mi zdi absurdna. Če se avtor (ki je recimo tudi član Sazasa) odloči, da bo na svoji spletni strani obiskovalcem ponudil brezplačne mp3 posnetke za download, mora nato za vsak prenos plačati 15 evro centov. Verjamem, da to za posnetke izvajalcev, ki ne plačujejo članarine Sazasu, ne velja. Če ste razmišljali, da bi na strani ponujali prenos raznih melodij za mobilne telefone, pomislite znova. Vsak download vas bo stal 16 centov. Kdo pa misliš, da si, da boš takole okrog ponujal MIDI datoteke, a?! Baraba!
A smo res prišli že tako daleč? Zdaj le še čakam, da bodo obdavčili glasno zvonjenje mobilnih telefonov, ker gre za javno predvajanje glasbe. Morda pa bo glasno zvonjenje dovoljeno le za zasebno rabo, v javnosti pa bo potrebno uporabljati tihotresoči profil? Kdo bi vedel.
Preberite si pravilnik, najdite še kako cvetko in povejte, kaj si mislite o vsem tem. Morda pa se le meni vse to zdi jako čudno.

Kako smo šli fotografirat Barje

FZS za sredino marca razpisuje natečaj "Ljubljansko barje", zato smo se pogumni fotografi v FK Kamnik odločili, da v soboto vstanemo že zgodaj in gremo slikat. Ojej :)
Okoli pol štirih sem počasi začel potapljati glavo v umivalnik, da bi kasneje kaj videl skozi okular. Nato sem si pripravil 3 sendviče; dva sem vzel s seboj, prav fine, za spremembo brez salame. Petnajst čez 4 sem bil že zunaj in sem se peš odpravil proti Dušanu, nato pa sva se skupaj zapeljala do Kamnika. Po poti se nas je nabralo šest in bili smo neverjetno točni. Izkazalo se je, da celo preveč, saj smo bili na onem koncu Ljubljane skoraj dobro uro prezgodaj. Pa nič zato, prosti čas smo izkoristili za to, da smo se parkrat slikali, spoznavali ozvezdja in se imeli fino. Zapeljali smo se do jezera Jezero (hihi), kjer so se ostali lotili fotografiranja prebujanja narave, jutranjih meglic in drobnih pljuskov.
Jaz sem že na začetku sklenil, da je to predvsem izlet, zato sem se zadeve lotil precej bolj dokumentarno. Slikal sem predvsem rahlo zaspane udeležence in ostale zanimivejše stvari. Prvič sem se celodnevnega fotkanja lotil le z enim fiksnim objektivom, in sicer 50 mm F/1.8, ki je precej "portretni" objektiv, ampak če veš, koliko in kaj se vidi skozi pri 1.6 cropu, se da delati tudi "krajino".
Ko smo zabeležili vse, kar je bilo tisti dan zanimivega, smo šli v center na malico, na sendviče. Od Ane sem dobil balon in maškare so mi zavidale, ampak meni je preprosto bolj pasal. No, dovolj besed, poglejte si raje fotke v klubski galeriji. Mi je katera uspela? :)

Kako smo postavljali fotografsko razstavo

En teden je že minil, odkar smo postavljali razstavo v Kamniku. V tem času ni še noben okvir samoiniciativno padel po tleh, kar pomeni, da je varno, da na ogled povabim še koga. I want you! :)
V petek od treh smo se dobili z Ano, Alešem in Rudijem, da bi postavili razstavo. Za razliko od Ljubljane tu nismo imeli okvirjev, smo imeli pa zato 10 dodatnih fotografij. Brez okvirjev, pravite? No, skorajda. Imeli smo lesene podloge, ustrezno velike šipe, selotejp, vrvice, palice in A je to theme song za spodbudo.
Najprej je bilo potrebno izbrati ustrezne fotografije, ki tematsko/barvno/nekako spadajo skupaj, saj smo dali na eno podlogo dve (45×30 cm) fotografiji. Sledi lepljenje na paspartuje (šeleshamer), potem pa fun part: kako narediti okvirje, da bodo držali fotke in da bodo obstali na steni? Hm.
Na zadnjo stran lesenih podlog smo najprej nalepili ustrezno dolgo palico, ki je imela na vsaki strani utor za vrvico. Nato smo skupaj zložili podlogo, šeleshamer s fotkami in šipo, okrog napeljali vrvico (najprej po eni strani), jo zadaj vpeli v utor, prenesli na drugo stran (tudi zadaj) in tam še enkrat okrog vseh treh plasti (če zna kdo materializirati okvir iz mojih navodil, verjetno lahko hitro dobi diplomo). Ker sem slutil, da bo to težko razložiti, sem raje naredil eno fotko :)
Celoten postopek ni tako bliskovit kot moj opis, zato smo delali do osmih zvečer, pa še nismo končali (vmes smo sicer šli še na palačinke, kasneje pa sem nam je pridružil tudi Bojan), zato smo se spet dobili naslednji dan ob devetih (točen je bil le eden, ostali so se mi pridružili 20 minut kasneje) in čez dobri dve uri je bila razstava postavljena, ozadja poravnana in mi pofotkani.

Takole me Ana ponavadi spodbuja (Foto: samosprožilec)

Ta razstava mi je morda še najbolj všeč od vseh, ki smo jih organizirali do letos. Veliko raznolikih fotk, nekakšen best of; pravzaprav precej obširna zadeva, če vemo, da so v ožji izbor prišle le fotografije, ki so bile posnete v zadnjem letu. Če še niste ugotovili, si fotografije lahko ogledate na Občini Kamnik, uradne ure imajo v ponedeljek (do treh), v sredo (do petih) in v petek (do dveh), če pa vratarju namignete, da ste prišli le pogledat fotke, vas bo spustil noter tudi v kakem drugem terminu. Do kdaj? Hm, po mojih informacijah vsaj dva meseca, ampak to ni 100 %, zato priporočam preverjeno opcijo – ob prvi priliki :)
Upam, da si bo kdo vzel nekaj časa in šel pogledat, mislim, da se splača, pa tudi ves feedback do sedaj je bil zelo pozitiven. Vabljeni. Še več fotk s postavljanja v Kamniku in v Ljubljani.

Unknown plugin (application/x-mplayer2) v Firefoxu v Visti

Že od vsega začetka me je mučilo to, da Windows Media Player ne deluje v Firefoxu, saj vedno javlja, da mu manjka plugin. Nadaljnje klikanje predlaga, da si uporabnik namesti WMP10, kar je seveda precej butast predlog, če uporabljaš WMP11 in če zadeva sploh ne deluje tudi v primeru, da to storiš. Problem je v tem, da manjkajo tri dll datoteke, ki jih je treba prekopirati na ustrezna mesta na disku.
npdsplay.dll
npwmsdrm.dll
npdrmv2.dll
Datoteke downloadate in jih kopirate na dve mesti na vašem disku. Če imate standardno inštalacijo s privzetimi mapami, potem dllji sodijo v mapo C:/Program Files/Windows Media Player in pa v Firefoxovo mapo plugins, ki je ponavadi na C:/Program Files/Mozilla Firefox/plugins.

Ko datoteke kopirate na ustrezna mesta na disku, le znova zaženete Firefox in na kakšni zanimivi strani z videoposnetki pogledate, ali zadeva deluje pravilno. Troubleshooting.

Woohoo, Nvidia driverji za Visto!

Končno, bi lahko rekel. Nvidia en lep čas ni izdala WHQL driverjev za Visto, a zdaj so končno zunaj. Sicer ne vsi in ne s popolno podporo za vse dobrote, ki so bile mogoče v XPjih, a kljub temu bolje od MSjevih generičnih gonilnikov.
Kaj nam torej ponujajo? nForce 430/410/405/400 je en paketek, potem pa še nForce 570 SLI/570/550 AMD in nForce 680i SLI. Ustrezne povezave na Flexbeti.
Prejšnji teden pa so izšli tudi prvi GeForce (beta) driverji (to so tisti, ki še ne omogočajo čisto vseh XP dodatkov). Prenos je mogoč iz uradne strani, če pa vas zanima, katere kartice so podprte, si prečitajte release note (pdf).
Zdaj pa hitro inštalirat!

P.S. Tisti, ki vsebine tega vnosa ne razumete popolnoma, zajemite sapo, se naslonite nazaj in obiščite kako primernejšo stran.

Delovno okolje nekega web dizajnerja

Biti web dizajner pomeni, da se naročnik lahko spomni in ti telefonira že od devetih zjutraj. Pomeni marsikatero neprespano noč, prav tako zmanjšano stopnjo nesocializiranosti in heksadecimalno gledanje na svet. V glavnem: odklop! Hkrati pa to pomeni, da lahko izbiraš in mešaš barve, dodajaš majhne podrobnosti, ki potem tvojo stran dvignejo od sivega (modrega!) povprečja, in pišeš komentarje v alt/title tage.
Ko Igor vidi mojo stran, mi pravi, da je kovačeva kobila zmeraj bosa. In jaz mu odvrnem, da je pa ta res bosa. Kar pomeni le eno: beauty is in the eye of the beholder. Nekateri imajo radi pisane strani, nekateri temne, drugi svetle, eni ljubimo sivo, najde pa se tudi kdo, ki ne more preboleti modre. Zato ne maram naročnikov, ki hočejo pretirano migajoče sličice, 100 različnih pisav in 25 barv. Tako ne gre, kdo bo pa to bral. Še tako dober content ti ne pomaga, če tvoja stran odbija. Poseben užitek pa je delati za tiste, ki ti dajo osnovne smernice, potem pa končni izdelek prepustijo tvoji interpretaciji. Takrat je omejitev nebo (oziroma 65 milijonov različnih barv) in takrat se pokaže, koliko esteta je v tebi. Ne glede na vse pa se mi zdita pomembni predvsem dve smernici: nežno in berljivo. Če ti uspe to, si lahko zadovoljen.

Pa še to: Ni vse v denarju. Zapomnite si to. Delo brez uživanja te kmalu mine, zelo podobno pa velja tudi za nekatere adrenalinske športe, recimo fotografiranje. A potem pridejo trenutki, ko ti ena stvar dvigne moralo za 500 % in ko je pozabljen ves suffer preteklih dni. Ravno to se je zgodilo danes, ko se je za minuto oglasil prvi pravi slovenski hobit. S čokolado. Pravo čokolado. Ultimativno čokolado, ki ji ni para. Jaz sem tako vesel!

Fotografsko obarvano popoldne

Popoldne sva se z Alešem odpravila v Ljubljano na podiranje naše klubske razstave v prostorih Urada RS za intelektualno lastnino, ki so nam ga prijazno prepustili v uporabo člani FK Ljubljana. Parkirnino sva plačala za eno uro, vednar sva bila ekspresna in tako sva potrebovala le dobre pol ure (za primerjavo: postavljanje nam je vzelo dobre 3 ure časa, pa smo bili štirje). Nato sva se premaknila do železniške postaje in si tam privoščila kebab. Kot mednarodna strokovnjaka sva sklenila, da je bistveno podobnejši tujim, recimo temu "krakovskim" kebabom, kot pa domačemu, kamniškemu. In da potrebuje še malo omakce :)
Naslednja postaja je bil Cankarjev dom, kjer so trenutno razstavljene fotografije iz Emzinovega izbora za fotografijo leta (Skoraj pozabil: med korakanjem po Miklošičevi so naju ustavili novinarji RTV SLO in sva dala vsak en mini intervju, haha. Nimam pojma, kdaj bova na sporedu). Mislim, da so si žiranti privoščili eno veliko neumnost, saj niso izbrali zmagovalca. Baje zato, ker ni nobena serija dovolj dobra, da si zasluži (sicer lepo denarno) nagrado. Brez veze. Pravzaprav so bile le 3 serije, ki so se mi dopadle. Ena je bila zmagovalka v kategoriji reportažne fotografije Manca Juvan, ki je zmagala tudi lani, med ostalimi "ožjimi kandidati" pa sta super seriji poslala eden izmed meni najljubših fotografov Borut, ki je predstavil svojo serijo Strojanovih, in pa nek tip, katerega imena si nisem zapomnil, je pa naredil serijo "widescreen" (Hasselblad?) črnobelih fotografij iz Kube. Lepe fotke!
Potem sva se zapeljala še do Comshopa v BTC, kjer hitro, poceni in predvsem kvalitetno razvijejo fotografije, tam pobrala 10 komadov formata 45×30 cm (za 22,5 €) in odpujsala domov. V petek namreč postavljamo razstavo na Občini Kamnik in tja sta bili po dodatni selekciji izbrani še dve moji fotografiji, tako da bo zdaj razstavljenih pravzaprav vseh 5, ki sem jih poslal na natečaj. Fino, ne? Uradno vabilo na ogled še sledi.

In ravnokar sem ugotovil, da so v zadnjem Kamniškem občanu (lokalni cajteng) objavljene štiri moje fotke. Očitno Kamnik prenavlja svojo turistično podobo in za to so rabili dobre fotke, pa smo pri klubu z veseljem priskočili na pomoč. Pa še kdaj.

I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee

Luke je disleksik, ki se mu zdi ironično že to, da ljudi, ki ne znajo črkovati, poimenujejo z besedo, ki je ne zna noben črkovati. V šoli mu ni lepo, učitelji ga ne razumejo, sošolci in ostali mu težijo; potem pa pride razumevajoči oče po njega v šolo in ga odpelje s sabo v službo, stran od šole, stran od nasilnežev. Luke je seveda presrečen, saj njegov oče vozi bager (!!), on pa lahko sedi zadaj na škatli za orodje in uživa v počasni vožnji in pihljanju vetra. Zabavata se, smejita in se imata res lepo. Predstavlja si, da je bager velik kot transformer, morda celo večji. Prav tako si želi, da bi se spremenil v tiranozavra in pojedel vse, ki mu delajo probleme v šoli, skupaj z učitelji (in njihovimi hišnimi ljubljenčki). Popolna sreča in popolna domišljija.

Spomnim se, kako je bilo v časih, ko smo doma še imeli traktor. Ko je šel nekdo obračat seno, sva vedno zadaj sedela midva z bratrancem. Eden na polički, drugi na škatli za orodje. In sva menjala. Ni boljšega, ko si star pet let; sediš tako visoko nad običajnim otroškim svetom, se trdno držiš roba okna, ko te trese (engine rattles my bum like beserk), se smejiš in opazuješ svet okoli sebe. Svet pod sabo, pravzaprav. Ni si težko predstavljati, zakaj je Luke mislil, da je kot Zoid. To so bili časi.

Vsi ti otroški spomini so se združili v pesmi JCB skupine Nizlopi in navdihu Monkee Huba, ki so naredili izvrsten videoposnetek. Prvič sem ga videl pred kakšnim letom, pokazala pa mi ga je Ingrid, ki je tudi sama izvrstna umetnica. Če imate štiri minute časa, si ga oglejte in morda pride na plano tudi kak vaš spomin iz otroštva.
Well, I’m rumblin’ in this JCB.
I’m 5 years old and my dad’s a giant sitting beside me.
And the engine rattles my bum like berserk
While we’re singin’ , ‘Don’t forget your shovel if you want to go to work!’

My dad’s probably had a bloody hard day
But he’s been good fun and bubblin’ and jokin’ away
And the procession of cars stuck behind
are gettin’ all impatient and angry, but we dont mind.

An’ we’re holdin’ up the bypass
woah
Me and my dad havin’ a top laugh
oh-woah

I’m sittin’ on the toolbox
woah
And I’m so glad I’m not in school, boss
So glad I’m not in school

Oh no

and we pull over to let cars past
And pull off again, speedin’ by the summer green grass
And we’re like giants up here in our big yellow digger
Like zoids, or transformers, or maybe even bigger

And I wanna transform into a Tyrannosaurus Rex!
And eat up all the bullies and the teachers and their pets
And I’ll tell all my mates that my dad’s B.A. Baracus
Only with a JCB and Bruce Lee’s nunchuckas

And We’re holdin’ up the bypass
Woah

Me and my dad havin’ a top laugh
Oh whoa

I’m sittin’ on the toolbox
Oh
And I’m so glad I’m not in school, boss
So glad I’m not in school

And we’re holdin’ up the bypass
Oh

Me and my dad havin’ a top laugh
Oh whoa
I’m sittin’ on the toolbox
Oh

And I’m so glad I’m not in school, boss
So glad I’m not in school

-

Said I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.
I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.
I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.
I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round

And we’re holdin’ up the bypass
Whoa-Oh

Me and my dad havin’ a top laugh
Oh-whoa
And I’m sittin’ on the toolbox
oh-oh

And I’m so glad I’m not in school, boss
So glad I’m not in school

I said

I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.
I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his
Aw, I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.
I’m Luke, I’m five, and my dad’s Bruce Lee. Drives me round in his JCB.

Foto klub Kamnik se zabava

Včeraj smo imeli v klubu ponovoletni žur, pred tem pa občni zbor, kjer smo izvolili predsedstvo in razne zakonsko potrebne odbore. Sledila je predstavitev nove klubske spletne strani, potem pa sproščeno druženje.
Glede na to, da smo v klubu mladi in "mladi", so tudi naše debate prav pisane. No ja, zdaj grem spat, to sem moral povedati, verjetno bom jutri popravil celoten vnos, zaenkrat pa lahko noč.

Ničjasno™