| Naroči se na RSS

Osmo čudo sveta

30. December 2005 | 1 Comment | Poslano v Vse

Osmo čudo sveta je bil podnaslov originalnega Konga iz leta 1933. Letošnji v filmu to omenja na dveh enakih mestih. No, dveh od treh, če smo natančni. Kar bi moral biti hvalospev Jacksonovemu filmu, ki smo ga danes pogledali v kinu, naj bo torej raje primerjava med omenjenima.
Carl Denham, Jack Driscoll in Ann Darrow so predvsem drugačni. Legendarnega kričanja Fay Wray jim ni uspelo zadovoljivo ponoviti, novodobni Cabot je dobil podaljšan nos in ves film pričakuješ, da bo od nekod privlekel ogromno konzervo ali vsaj klavir. Jack Black deluje preveč smešno za vlogo režiserja, ki sicer tudi v originalu ni bil najresnejši tip, a vseeno ni ustrezal filmu, ki se je trudil biti temačnejši, večji, bolj strašljiv, bolj romantičen, predvsem pa dobičkonosnejši.
Kaj pa plot? Kot je ZUBi že prejšnji teden omenil, se zgodba na začetku precej vleče. Leta 33 so bili na ladji že po nekaj uvodnih prizorih, tu pa si recimo na začetku ogledujemo živalski vrt, ki nima nikakršne blazne veze s filmom in je le potrata našega časa in produkcijskega denarja. No fun.
Ann Darrow ni naključna tatica, temveč neka falirana komedijantka, ki so jo ravno vrgli iz službe v gledališču. Vseeno jim uspe celotno posadko zbrati na krovu, le da z nekaj (ne)potrebnimi ukanami in pregonom policije (ki se pojavi v novi verziji in je precej "samemu sebi namen". Driscoll je po novem nek slavni dramaturg s poudarjeno žensko platjo, njegova prvotna robustnost pa je prenešena na nov lik, samovšečnega Baxterja. Ta ženskost mu tudi preprečuje, da bi bil odločnejši že na barkači, zato je namen njegovega zasledovanja konga po džungli precej nejasen.
Prihod na otok je letos precej bolj dinamičen, nisem pa še povsem odločen, ali je to dobra ali slaba zadeva. Kapitan je tu gotovo postavljen bolj v ozadje, script pa ga (skupaj z Baxterjem) izpostavi šele v boju z golaznijo, ki je takisto nova pogruntavščina, ljubka za tiste, ki imajo radi sluz, nepotrebna za tiste, ki jih bolj zanima, kaj se ta čas dogaja s kongom.
Vrhunec letošnjega konga je vsekakor bitka s tremi T-Rexi, ki je zares spektakularna in zaradi katere se ogled filma splača. V originalu je bil le en dinozaver, bitka pa je bila zrežirana podobno, kar je zelo zabavno, če vemo, da je bil prvi kong v akcijskih prizorih 45 cm velika lutka, zadnji pa je gigantski programsko zgenerirani monstrum. Nasploh je očitno, da je Jackson z nekaterimi kadri, izseki iz besedila in vizualno podobo (uvodna in končna špica) naredil homage Cooperju in "pravemu" kongu, kar je lahko le pohvalno.
No, zgodba se zapleta in razpleta (preveč najbrž ne smem izdati), proti koncu so spremembe le v detajlih, je pa hecno, da so ob vsej uporabi moderne "fizike" v filmih nekako pozabili na to, da na vrhu Empire State Buildinga (in vseh ostalih skyscraperjev) brije kar močan vetrič zaradi termike (nekateri pravijo, da celo proti 200 km/h), kar povzroči celo to, da v vrhnjih nadstropjih "dežuje" navzgor. Wattsovi so lasje sicer malce valovili, gorila pa je imela povsem pomirjeno dlako :)
Če se je bilo leta 33 zaradi tega precej nesmiselno pritoževati, je vsekakor škoda, da so ta pomemben faktor zaradi estetske vrednosti zanemarili tudi letos. Potem pa je tu še sneg, ki je, ko pa dobimo pogled na NY s stolpnice, čudežno izgine, pa razno plezanje in skakanje in še kaj v visokih petkah ter podobni bombončki.

Povzetek? Hm, film je vreden ogleda, zdaj že veste, zakaj, vreden bo tudi dvdja, a le extended verzija, kjer pričakujem tokrat manjkajočo vodno kačo in še kaj. Zdi pa se mi, da ne bo pustil globljega vtisa. Morda je tudi to razlog, da je bilo kasneje več govora o trailerjih za prihajajoče filme (MI 3, Jarhead in Da Vinci Code, kjer ima Forrest dolge lase, lol).

Spam me gently

28. December 2005 | 3 Comments | Poslano v Vse

Na levi strani mojega malega dnevnika pod kategorijo "Osebno" se je znašla nova povezava, ki je kombinacija dveh servisov:
MSN @ shrani.si
web2messenger
Prvi skrbi za prikazno slikco (hvala, Marko), drugi pa za to, da mi lahko pošljete kratko sporočilo prek spleta na moj MSN račun. Če sem offline, me bo doseglo, ko se bom prijavil. Use it wisely, zadeva ima tudi ignore funkcijo :)

Pobožični koncert v Mekinjah

28. December 2005 | 6 Comments | Poslano v Vse

Otroško-mladinski cerkveni zborček v Mekinjah vsako leto organizira koncert v župnijski cerkvi. Letos me je Ines povabila, da povezujem program. Krasno! Kasneje sem izvedel, da ga moram tudi sam napisati. Verjetno se je zdaj večina prijela za glavo, ker veste, kakšne neumnosti običajno klatim. A po koncertu se je našlo kar nekaj ljudi, ki so pohvalili vezno besedilo (ki ga je popravila Vesna, hvala), nekateri verjetno po "uradni dolžnosti", kakšen pa morda kar tako. Ha. Torej – če kdo rabi template za pobožične koncerte – you may have it :) In kako je izgledala celotna zadeva? In fotke? :) Pevke, zborovodkinja Ines, kitarist Matic in Primož, ki je igral harmonij in klaviature, so se zbrali že ob pol petih na vajah in piškotih. Pridružil sem se jim dobro uro kasneje, ko so usklajevali še zadnje pomembne detajle (recimo to, kdo bo nama z Maticom dal rože:)
Koncert se je pričel nekaj čez pol sedmo z odpovedjo vseh, ki sem jih povabil jaz. Vseeno je bila cerkev polna, pevke pa nekoliko živčne, predvsem mlajše. Zborček je odpel 10 "uradnih" pesmi in vsled navdušenega poslušalstva še dve dodatni. Kvaliteta? Prvih nekaj pesmi je bilo malce zadržanih, zaključki se niso držali povsem skupaj, ko pa so se ogrele in je trema izpuhtela, jih je bilo pravo veselje poslušati. Tudi publika je sčasoma izgubila blokado pred ploskanjem v cerkvi, heh, zato smo se fino imeli. Pevke so spisale tudi nekaj prav zabavnih zahval (jaz imam baje žameten glas, hihi), pa še rožice sem dobil, kar sem sicer že nakazal, ampak sem bil vseeno presenečen in se mi zdi fino.
Po koncertu nam je župnik pripravil manjšo pogostitev, ki sicer ni bila tako mala, le delavcev je bilo veliko. Pa savinjski želodec je bil, mmm.
Z Domnom sva počasi peš odšla domov, naredila še nekaj fotk, ostali pa so verjetno proslavljali in še bodo. Do naslednjega leta, ko se spet vidimo.

Slike so v galeriji, juhej.

Marko spet piše

26. December 2005 | 1 Comment | Poslano v Vse

Dolgo sem čakal, zato je ta vest še toliko prijetnejša. Marko se je ponovno lotil bloganja. Gotovo bomo deležni marsikaterega zanimivega utrinka z vseh "girls all willing" zabav, ki se jih udeležuje. No, morda pa bo vmes tudi kakšna tehnična stvar, ki pritegne še koga drugega.

Jingle Bells nazaj?

26. December 2005 | 6 Comments | Poslano v Vse

Ste vedeli, da je v delu pesmi Jingle Bells skrito sporočilo, če pesem predvajate nazaj? Poslušajte!

Božič na Veliki planini

25. December 2005 | No Comments | Poslano v Vse

Na Veliki planini (1666 m) vsako leto priredijo božično mašo. V nasprotju z lanskim letom včeraj ni bilo vetrovno, le kake -3 stopinje in nasploh precej prijetno vreme za ta letni čas. Če si poleg tega zamislite še jasno vreme in skorajda meter in pol snega, dobite približno podobo našega včerajšnjega večera.
Iz naše družine smo šli z atijem in Domnom, Vrhovnikovi pa kar vsi: Martin, Ksenja, Špela in Petra. Cesta je bila zasnežena, a vendarle prevozna, parkirplac pa ravno še dovolj prost, da smo našli lep prostor. Nato smo šli peš do Črnuškega doma na Mali planini, se ustavili na sedaj že tradicionalni Cockti ali treh, uničili eno Milko, nažigali karte in se nasploh fino zabavali. Nekateri gostje in potencialni obiskovalci maše so imeli sicer precej samosvoje predstave o tem, kako se najbolje ogreti za mrzel večer, stranske posledice pa so bile pri večini izmed teh nezanemarljive. A baje se s tem ni dobro preveč obremenjevati. Nekateri bodo očitno šele čez par let spoznali, da to, da se ga na vsakem eksternem druženju nacuzajo, ni (več) kul. Nekateri so to že dojeli (čeprav jim sklanjanje besed s polglasnikom še ne gre najbolje, hihi).
Kasneje smo odšli še do ene izmed koč, potem pa je že bil čas za obisk maše.
Maša na Veliki planini ima dva ekstrema. Ena skupina ljudi se nagnete blizu kapele, da bi kar najbolje slišala in sodelovala. Druga skupina vse to jemlje bolj kot izlet in se drži malo dlje. Značilne za to skupino so rakete, glasne besede in zabavne šale. Prva skupina medtem moli, prepeva in ogorčeno vzdihuje :) Domen, Špela, Petra in jaz smo seveda tavali po zlati sredini. Malo smo prepevali, malo so vzdihovali nad nami, sicer pa smo se prav zabavali (in Blaž je prav fino igral na citre!).
Po maši smo se odpravili proti parkirišču (cca. 1 ura hoje, recimo), kjer smo ugotovili, da smo prav fino zaparkirani. Pa ne le mi, temveč še enih 40 do 50 ostalih, saj so se našli junaki, ki so pustili avte kar sredi ceste. S pogumom podprti so se zbrali in jih ročno prestavili v sneg, kar pomeni, da smo čakali le pol ure. Potem pa domov…
Letos je bilo bistveno bolj fino kot lani, saj nas ni totalno prepihalo, pa tudi snega je bilo več (posledično seveda tudi padcev). Posebno doživetje je videti kolono ljudi z lučkami in baklami sredi noči, ki pohaja po planini. Overall? Zelo luštno, gremo spet!